Zgodovina šole

 

Ustanovitelj naše šole je bila Občina Ljubljana – Šiška, Uradni list št. 26/92. Šola je bila dograjena leta 1965.

Najprej se je imenovala OSNOVNA ŠOLA NA JAMI, nato pa so krajani s pomočjo zaposlenih predlagali ime slikarja RIHARDA JAKOPIČA. Novembra 1965 je bilo novo ime sprejeto in želja vseh zaposlenih je bila, da učenci v novi šoli posvetijo veliko časa likovni in glasbeni umetnosti.

V začetku 60-ih let prejšnjega stoletja nikjer v Ljubljani stanovanjska gradnja ni bila tako koncentrirana kot prav v okolici tedanjega občinskega središča Šiške. V mnogih okoliških šolah so uvajali že tretjo izmeno pouka in prav zaradi tega je bila izgradnja osnovne šole Na jami pomemben uspeh tistega časa, saj je bila to ena največjih šol v Sloveniji.

Svet za šolstvo je pri ing. arh. Emilu Novinšku naročil nov projekt, ki naj bi upošteval povečane potrebe po šolskih prostorih. Tako so po 16 mesecih gradnje 21. septembra 1965 odprli »osnovnošolsko velikanko pod Šišenskim hribom«, ki je imela 20 učilnic, 6 kabinetov, veliko predavalnico, dve telovadnici in skupno z vsemi drugimi prostori kar 3615 kvadratnih metrov uporabne površine. Pouk je potekal v dveh izmenah in šola je tako lahko sprejela do 1200 učencev.

Zanimiva je sprememba imena šole, ki se je 27. 11. 1965, že kmalu po otvoritvi, iz OŠ Na jami preimenovala v OŠ Riharda Jakopiča. Že med udeleženci otvoritve je bilo več slovenskih likovnih umetnikov. Tedaj so na šoli pripravili tudi prvo razstavo fotografij Jakopičevih del in nekaj njegovih originalnih skic. Sklenjeno je bilo, da bodo na šoli večkrat prirejali razstave. Odtlej imamo vsako leto razstavo likovnih del na dan šole, ki ga praznujemo 12. aprila – ob rojstnem dnevu Riharda Jakopiča.

Leta 1968 so na šoli načrtovali likovne razstave tedaj živečih umetnikov in osnovali svojo galerijo, kar je bilo dovolj »čudno« za šolo v samem kulturnem središču, kot je Ljubljana, kjer je koncentracija kulturnih dobrin že tako velika. Vendar pa je šola prišla do stalne zbirke na precej originalen način. Domenila se je namreč z Društvom slovenskih likovnih umetnikov, da njegovim članom ponudi vsak teden za nekaj ur svojo telovadnico, kjer bi igrali namizni tenis, odbojko ipd. Plačilo, »davek« za rekreacijo, bi bila kakšna slika, grafika ali skulptura. Tako lahko srečate na šoli podarjena likovna dela Bernika, Maraževe, Jemca, Dovjaka, Tršarja, Cjuhe, Roglja in delo Kamnitnik, Jakopičev original, ki ga je Lek odkupil in podaril šoli, nad katero je tedaj imel patronat.

V takem okolju so že od samega začetka živeli učenci ter opazovali in sprejemali vase lepote umetniškega ustvarjanja.

Tako je šola z likovnimi razstavami in stalno galerijsko zbirko skušala skromno nadomestiti tisto, kar je Ljubljana izgubila z Jakopičevim paviljonom, ki se je moral umakniti tivolski železnici.

Nekaj izjemnega je bilo tudi to, da so na šoli ustanovili Sklad Riharda Jakopiča, ki naj bi imel trojno nalogo.

Prvič: poskrbeti, da bo ob 100-letnici slikarjevega rojstva pred šolo stala njegova skulptura. (Avtorica je akademska slikarka Dora Novšak, ki je za skico plastike prejela Prešernovo nagrado.) To je bil pravzaprav prvi spomenik Rihardu Jakopiču prav v tistem delu Ljubljane, v Šiški, kjer je bila domačija njegove matere Neže.

Drugič: prirejanje likovnih razstav, ki naj bi bile bolj pogoste. Razstavljali naj ne bi le znani umetniki, ampak tudi drugi, predvsem nadarjeni mladi likovniki, ki bi se radi predstavili javnosti, pa so jim bila vrata ostalih likovnih galerij zaprta. Tako je nastala zamisel o stalni galerijski zbirki, saj bi od vsakega razstavljalca odkupili po eno njegovo delo.

Tretja skrb sklada je bila prirejanje koncertov za šolarje, njihove starše in druge.

Iz govora dr. Emilijana Cevca ob otvoritvi spomenika Rihardu Jakopiču, Delo, 13. 4. 1969: »Jakopičev prvi spomenik stoji v vrvežu otrok pred šolo, ki nosi njegovo ime. Ob njem se bo srečevalo toliko želja in načrtov. Toda ali ni sam sebi postavil lep spomenik tudi v besedah malo pred smrtjo, ko je v otroško zaupljivi poštenosti dejal: »Živel sem in delal napake, toda ljubil sem.« V teh besedah je zajeto vse njegovo življenje in delo.

Njegova hčerka Mirjam Ilc-Jakopič je naši šoli poklonila originalno sliko iz zapuščine svojega očeta. Leta 1993, ob 50-letnici očetove smrti, je šoli prepustila skrbništvo nad grobom tega velikega slovenskega slikarja, ki je pokopan na ljubljanskih Žalah, 47. parcela, V. vrsta, 10. grob.

Število učencev na šoli se je iz leta v leto večalo in tudi padalo. V šolskem letu 1973/74 je šolo obiskovalo rekordnih 1045 učencev.

Na naši šoli je »gospodarilo« kar pšest ravnateljev: g. Štefan Žargi (1965–1973), g. Anton Sigulin (1973–1975), ga. Majda Lenič (1975–1987), g. Milan Habjan (1987–1991), ga. Ljubica Jamnik (1991–2004), ga. Tatjana Slavičić ( 2004—2014) in sedanja ga. Dobrila Lazović (od 2014 dalje).

Zapisala: Vesna Novak

(Skupno 1.142 obiskov, današnjih obiskov 1)