Mnogi bodo rekli, da jim je tole nekam znano. Ja, res, že Mencingerjev Janez je napisal potopis s tem naslovom, in to že v predprejšnjem stoletju. Pa imam občutek, da mi ne bo zameril izposoje (mimogrede, mladina, Mencingerjevo besedilo je gotovo boljše literarno delo od »pravkarberočega« – priporočam).

V teh čudnih časih je včasih težko dvigniti svojo željo in si zadati kakšne zanimive športne cilje. Vsaj sam sem bil vedno bolj naklonjen skupinskim športom, pa četudi v dvoje. Na »pravem« Triglavu sem bil dvakrat, prvič kot 10-letni mulc, drugič kot najstnik. Bil sem malce razočaran, ker se mi ni zdel nič posebnega v primerjavi z ostalimi slovenskimi gorami.

Torej, hvala Mihi za tole pobudo, da poskušamo s »triglavingom.« Moja domača občina Domžale je bolj gričevnata kot hribovita, gore pa gledam le skozi okno spalnice. No, ja, vedel sem, da ne bom zmagal v nabiranju višinskih metrov, saj je nekaj sodelavcev in tudi sodelavk (te še posebej posebno cenim) bolje pripravljenih in motiviranih. Sem si pa zadal osvojiti vse vrhove domače občine.

Ob načrtovanju ciljev sem bil kar presenečen, koliko »puklov« imamo, pa tudi občina ni ravno najmanjša. Kakšno urico dnevno med delovnim tednom ter dve ali tri ob koncu tedna, takšen je bil načrt. Moram priznati, da so mi bili razen treh ali štirih vrhov vsi še nepoznani. Pripravil sem si spisek 20 vrhov, predvidel izhodišča in poti ter izračunal relativne višine.

Pa sem začel. Kakšnih večjih zapletov nisem pričakoval, pa sem se seveda motil. Alpinizma se res nisem šel, ampak večkrat me je zamikalo skreniti »po azimutu«. Tudi vzpon in spust sem najraje opravil po različnih poteh (tako kot na šolskih pohodih in sprehodih, se opravičujem trpečim). Še sedaj sem hvaležen vsem štirim »prostopazečim« mogočnim pasjim mrcinam, ki jih je prepričal moj pogumni pogled ter niso opazile meter nižje ležečega srca (mladina, temu se reče delati se pogumnega, a te je v resnici strah – mimogrede, devetošolci, Strah in pogum Edvarda Kocbeka je moja najljubša knjiga o drugi svetovni vojni pri nas in jo radovednežu (ali radovednici) z veseljem posodim, ko se vidimo).

Bolj problematično je bilo medpredmetno povezovanje v južnih obronkih naše občine. Tam je res močvirno. Sam sem se poglobil v geografske, biološke in športne značilnosti mogočne Oljske gore (pičlih 268 m nižja od Šmarne gore). Skratka, ob »sekanju« nadležnih ovinkov sem se za meter globoko pogreznil v močvirje. Ko pada mrak, si sam in telefon nima signala, prižge se tudi kakšna rdeča lučka v glavi … Pa ni bilo hujšega (če odštejem uničene hlače in nogavice). Je pa podobno mokrotno tudi pod sosednjim hribom Ajdovščina, kjer se najde tudi ostanke poganskih gradišč.

Spoznal sem tudi “koroniprijazno” telefonsko aplikacijo Planinc, ki je zanimiva in varna tudi za krizne čase. V njej je tudi večina najbolj obiskanih ljubljanskih vrhov, pa tudi nekaj izzivov (priljubljenih značk).

V dobrih dveh tednih sem torej prilezel na Triglav, gotovo ne z najvišjimi vrhovi, verjetno pa sem vpisal najnižjega. Zadnja sreda je bila pač nekoliko naporna in ko sem okoli 17. ure končal delo v Ljubljani, je bilo mrzlo, megleno in temno … v takem pa se mi res ne da. Tako da je bil vrhunec tega dne tek po šolskih stopnicah iz pritličja v 3. nadstropje, da pogledam, kako raste novi del šole (mimogrede – noro hitro). Na triglavsko višino (ali pa, če sem pikolovski, olimpovsko) sem prišel na Hrastovcu (pa ne na gradu, ki je za Štajerce simbol, kamor pošljejo najtežje »paciente«), seveda pa mi je ostalo še nekaj ciljev do konca izziva, tako da morda prilezem celo na Veliki Klek (najvišji vrh severnih sosedov).

Rožle Bratec Mrvar

(Skupno 175 obiskov, današnjih obiskov 1)