Tabor? Bogu za hrbtom. Ste že slišali za Radence, z naglasom na prvem e? No, polni pričakovanj smo 29. 9. prispeli v Gornje Radence ob Kolpi.

Novejša hiša, nepolne sobe z novimi jogiji, plezalna stena, igrišče pred domom … Obetavno.

Sprehajali smo se, pogledali na Kolpo, vas in okolico z Radenske stene, se vozili s kanujem, si ogledali jamo Kobiljačo in v bližini na ognju pekli hrenovke, plezali, streljali z lokom, raziskovali rastlinski in živalski svet belokranjskega gozda in Kolpe, se smejali med družabnimi igrami, pripravljali dramske prizore, izdelovali pisanice in vsak svoj vazelin, se učili ločevati med posameznimi zdravilnimi rastlinami, ugotavljali onesnaženost vode, tekmovali v orientaciji v naravi (in se nekateri izgubili), si v vasi ogledali notranjost stare hiše in ugotavljali arhitekturne značilnosti teh krajev, pisali slogan za shemo šolskega sadja in po ogledu visokodebelnega sadovnjaka in sušilnice sadja okušali pravi domači jabolčni sok ali na strojčku lupili starosortna jabolka, plesali belokranjske ljudske plese, pekli zaščiteno belokranjsko pogačo, spoznavali črnega močerila. Pa to še ni vse. Smo tudi brali Linhartovo Županovo Micko ter si ogledali dramatizacijo ter se zadnji večer pogovarjali z zdravljenim odvisnikom. V prostem času smo se družili ob družabnih igrah, igrali nogomet ali košarko ali namizni tenis. Ali preprosto klepetali in počivali.

Hrana je bila odlična in je je bilo dovolj, da so se lahko najedli tudi fantje.

»Najboljši tabor do sedaj!« smo si bili enotni 3. 10. med vožnjo nazaj domov. Le komarjev je bilo preveč

L.

{gallery}/2014-2015/tabori/8r/{/gallery}

(Skupno 47 obiskov, današnjih obiskov 1)